Neprecenljivo darilo Koronce

Ja, tudi mene je doletela koronca. Po dveh letih.

V bistvu sem imela v zadnjem času občutek, da je biti zdrav nekaj najslabšega in najhujšega na tem svetu.

Pa smo jo ‘staknili’ vsi v družini.

Vsak je imel svoje simptome, vendar nič pretiranega.

Jaz sem imela močno mrzlico in glavobol. Potem, ko sem mislila, da se je že umirilo, so se pojavile bolečine v kolkih in nenavaden občutek v požiralniku.

Ker pa za vsako boleznijo obstaja globlji psihološki vzrok, mi je koronca to zelo očitno pokazala.

Popeljala me je v globino, ki se je nisem doživela še nikoli.

V zamrznjeno globino.

prepričanjih, urokih, krvni liniji, itd…

Sin je bil po dveh letih obiskov (enkrat na mesec) popolnoma zdrav, zato mu ni bilo več potrebno hodit na kontrolo v pulmološko ambulanto Pediatrične klinike. To se ne zgodi pogostokrat.

Pred koncem prejšnjega leta sva se ponovno srečali.

Zamrznjena-globina

Bila je tista sreda, ko so vse pozitivne na hitrih testih, naročili na PCR v Stanežiče in to med 12 in 14 uro.

Tudi jaz in moja hči sva bili eni izmed njih.

Kolona vozil se je začela v Šentviškem predoru in do testirne točke Stanežiče sva potrebovali 3 ure. Noro!

Mia je dobila rezultat testa naslednji dan, jaz pa še do danes ne…

Takrat se je začela prebujati moja globina.

……

Odzvanjalo je: “Pozabili so me! Sistem me je pozabil! Ni mi pomemben rezultat. Pomembno je le to, da so me pozabili, da sem nepomembna”.

……

Poskušala sem držati energijo na visoki vibraciji s svetlobno energijskimi terapijami… toda bila sem prešibka in bilo je pregloboko, pretemno…

Barbara-Nardoni-blog-objava

Temna energija, ki sem jo videla, ko sem se poskušala poglobiti v svoje srce, mi ni dopuščala, da se počutim dobro.

Poglabljala je nenavadno tesnobo, ki sem jo občutila prvič.

Opazovala sem jo, prosila za presvetlitev, vendar se ni premaknila.

Bila je tam. Ležala v mojem srcu kot temna noč duše.

V soboto me je zlomilo. Nisem mogla več. Vse mi je privrelo na dan. 

……

Otroštvo. Ni bilo časa zame. Gradila se je hiš. Dve starejši sestri. Mami je študirala ob delu. Zato sem zahajala nadstropje niže k babici in dedku ali pa nadstropje više, v nedodelano podstrešje, v svoj kotiček.

……

Jokala sem celo uro. V naročju mojega dragega. Hvaležna, da me je držal in mi prigovarjal, da sem močna.

Rana notranjega otroka je bila odprta na široko, tako na osebnem, družinskem kot tudi na sistemskem nivoju. Vsi so me pritisnili ob steno in zahtevali, da jo končno že zacelim.

Ko sem izjokala vse solze, sva se z možem odločila, da me bo peljal na ponoven PCR test, čeprav mi je bilo sedaj popolnoma vseeno glede rezultata in gleda potrdila o prebolelosti.

Krk-Barbara-Nardoni

Pomembna je bila zaceljena rana, neskončna pomirjenost v moji globini in sočutje do sebe.

Pomirjenost in spoznanje, da sem pomembna, da si zaslužim biti vidna in slišana ter da se ne pomanjšam, ne skrijem.

Da sem tega vredna, ne glede na okolje ali sistem, v katerem se takrat nahajam.

Da slišim in ne pozabim same sebe, ter da negujem svojega notranjega otroka.

Neprecenljivo spoznanje.

Nesprejemljivo bi bilo obsojati starše za dogodke v našem otroštvu.

Vzgajali so nas času primerno in tako kot so najbolje znali.

Tako kot to počnem sedaj jaz in moj mož ter verjetno tudi vi.

Zagotovo bom otrokoma nezavedno zapustila kakšno rano.

Želim jima, da to sprejmeta kot dar in moč življenja, ki ju bo osvobodila in usmerila na njuno resnično pot.