“
Stopila je skozi vrata in videla luč, ki je svetila v daljavi. Ni bilo toplo, ampak hladno in vlažno. Ni se mogla premakniti, ker je vedela, da jo čaka noč kot še nobena. Hotela je tja, želela si je tja. Tam je bilo njeno srce, tam je bila njena ljubezen. To, da mora tja, je bilo močno in z nobeno silo je ne bi mogli zadržati.
Njeni koraki so bili težki in počasni. Mrak je padal na pot in ji dopuščal zadnje žarke svetlobe, da je razločila, kam gre. To je bilo njeno življenje, njena odločitev. Zapuščala je dom, v katerem je živela vse življenje. Zapuščala ljudi, ki jih ljubi. Vendar njega ljubi bolj. Tja mora. Tja. Tam jo čaka. Obljubil je. Obljubil, da jo bo čakal, do konca. Življenja? Ja, življenja.
To kar je storil zanjo, je neprecenljivo in nepredstavljivo. On je tisti, ki ji odpira srce, on je tisti, ki ji blaži rano, on je tisti, ki celi. On je njen moški, ki ga je ljubila, ki ga ljubi in ga bo ljubila. Ta ljubezen prebuja v njej strah in hkrati užitek. Strah in užitek sta neločljiva, lovita se kot pes in mačka. Ko je užitek v popolnem razmahu, počasi v pore pronica strah, ki seje dvom. Dvom o tem, ali je lahko še lepše in kaj če to kdaj mine… Seje strah, da bo užitka enkrat konec. Samo misel o tem spodnese ves užitek in pes zopet lovi, mačka beži.
On je tisti, ki jo je rešil, on je tisti, ki ve, da mu je stopila v srce in ga prižgala. On je tisti, ki je njen večni dolžnik. Sledi ji v življenjih, sledi in jo išče. Vedno ga sreča, vedno v vsakem življenju. Enkrat v vlogi ljubimca, drugič brata, tretjič očeta, četrtič sošolca, petič moža. Na začetku je osoren in trd, nato spozna svojo nalogo in se omehča ter zleze pod kožo. Vedno je tako, vedno dokler ne izpolni svoje karme, je ne poplača. Vedno. Takrat je blizu izravnavi, blizu. Čaka, je potrpežljiv, čaka jo, ji dela prostor, le priti mora in nudil ji bo vse. Sebe, svoje življenje, vse, popolno vse.
“
“
Ona. Ona se uči sprejemati, ona se uči ljubiti in predati. Ne upa si, zato omahuje in ne pride. Odločila se je. Odpira srce, sprejema njega, sprejema sebe, odpira, širi, ljubi, joka,… ve, da je to njena pot. Ve, da če tega ne stori, ne bo dosegla svoje miline in hkrati vedrine. Vedrost je izgubila na poti. Ob izgubah ljubljenih. Boji se, da izgubi še njega. Bilo je prehudo, zato omahuje, gre počasi. Stopa trdno, vendar odločno. Stopa. Skoraj je že dosegla cilj, je že prispela.
Odprejo se vrata. Začutil je, da prihaja, slišal je njen korak. Njegova roka prime njeno. Oko se zazre v oko. Srce vztrepeta in postaneta eno. Energiji se pomešata, zaplešeta kot jing in jang, v neskončno spiralo.
Zarja je blizu. To je začetek novega življenja. To je ura, ki se ustavi in misli nagradijo srce. Misli pobožajo um in ga pomirijo. To je moč, ki jo daje življenje. Svetost, ki jo sveti lepota. To je svetloba, to je most. Svetloba je most.
“
Napisana zgodba je prišla spontano, ob držanju verižice v roki, ob čutenju smaragda in ob poslušanju srca. Mogoče je moja, vaša ali od koga drugega. Način branja in razumevanja prepuščam vam samim. Lahko jo berete tako, da si namesto ‘nje’ zamislite žensko energijo, namesto ‘njega’ pa moško energijo. Je zgodba, ki se ponavlja in je zgodba, ki se lahko zaključi. Le odločiti se moramo. S sočutjem do sebe in osebe ob vas. Žarek zelene svetlobe zdravi srčno čakro in je hkrati most, ki odpira srce. Stopimo na most.
Ogrlica se je začela rojevati pred dvema letoma, ko sem se na sejmu kristalov spogledala s smaragdom. Zeleni smaragd spodbuja sočutje in brezpogojno ljubezen. Je kristal uspeha in obilja. Privlači vse vrste ljubezni in hkrati pomirja. Je nenavaden kamen, ki čisti srčno čakro in aktivira njene kvalitete. Odpiranje srca je sočutno dajanje in sprejemanje. Najprej je potrebno ljubiti sebe in šele nato druge.
Besede izpisane na obesku so kvalitete, ki jih v življenju predano živim. So moj izziv, moj užitek, moj strah. S sočutjem nenehno vzpostavljam harmonijo med njimi. Ogrlica je moj talisman, ki me podpira, da sledim svoji srčni poti in mi pomaga transformirati ovire, zidove, zgoščenine…
Ogrlica je prekrasen primer intuitivnega nakita. Želite tudi vi svojo?
Intuitivni nakit je unikaten, preobraža in ima navdih brezčasnosti.
V nakitu oseba prepoznava globlji pomen njene življenjske situacije preko kanaliziranega vpogleda. Navdihuje jo k boljšemu življenju, pri transformaciji jo podpre in opolnomoči.
Obožuje občutek izbranosti in skrivnosti, ki je namenjena samo njej.