Dragi moji,
vas je kdaj sram? Vas je bilo sram kot otroka? Hm… mogoče?
Ja, tudi jaz sem morala kar dobro pomisliti, ko smo v krogu dragih žensk razpravljele o tem čustvu. Nisem našla nekega globokega sramu, le nekaj najstniških nelagodnosti.
Čutila sem, da je nekako prekrit in da se bo pokazal na nek nenavaden način. Zjasnilo se mi je, ko sem slišala mentorico, katere spletno šolo trenutno spremljam, govoriti kako pomembna je strast. Strast pri uspehu, pri prodaji, pri služenju denarja, seveda tudi v partnerstvu. S tem se mi je pokazalo nasprotje sramu.
Ko se predajamo strasti, je vse tako tekoče, lepo, je vse mogoče. Čutimo energijo, vzhičenost, radost, moč. Čutimo, da lahko premaknemo gore in naredimo res vse kar si želimo. Ne govorim samo o strasti med dvema človekoma, govorim o strasti do življenja, do delovanja na splošno. Za uspeh pri delu potrebujemo strast. Če pokažemo kako predani smo v neki stvari, kako vzneseno opisujemo doživetja ob ustvarjanju, bodo ljudje začutili energijo in želi poleteti z nami. Strast je notranji vzgib, ki prižge delovanje in prepriča uporabnika.
Brez strasti ni življenja, je le vegetiranje. Ko strast zapolnjuje skrite kotičke našega neuspeha, zapolnjuje želje po še in nas vodi naprej. Ko začutimo strast, se je ne smemo sramovati ali je zatreti.
Sama sem velikokrat delovala tako. Ko sem začutila v sebi nek vzgib, neko hrepenenje, ki je želelo bujno na plano, sem se ustavila in preverila ali res to potrebujem, ali si res to želim, vprašala sem druge, kaj mislijo o tem in se že v naprej bala, ali bodo to sprejeli, kaj bo rekla stroka… Nešteto saboterskih dvomov se je pojavilo. Preveč, preveč sem se bala mnenja drugih, zato si nisem upala pokazati strasti s katero sem projekte ustvarjala. Strah, ki je preprečil, da se strast ustvarjanja pokaže v pravi luči, se je prelevil v sram. Sram me je bilo napisati oz. povedati, zakaj sem nekaj naredila tako kot sem. Zgodilo se je še nekaj.
Velikokrat, ko sem ustvarjala pomembne projekte za razna podjetja, od oblikovanja korporativnih identitet, oblikovanja interierja poslovnih prostorov, oblikovanja produktov, sem jih po zaključku zaprla v predal. Zdeli so se mi nepomembni, samoumevni, ne dovolj dobri, zato so ostali neobjavljeni, skriti nekje na trdem disku, tudi dve leti po zaključku. Bala sem se mnenja kolegov, kajti lahko so bili kruto kritični ali polni zavidanja in posmeha. Nesposobnost se postaviti brez sramu in strastno povedati kaj sem s projektom želela podati, ne glede na mnenja drugih, je imelo srčiko v globini, ki je nisem poznala.
Občutek, da me itak ne bo noben poslušal in občutek, da moram na hitro povedati, izhaja iz tega, da me je sram pokazati, kdo sem, kaj delam in da je moja strast res pomembna. Ta trdost do sebe me je začela preganjati. Iz kje izhaja, kje na poti življenja sem bila zatrta v sami kali, so se mi posmehovali, sem se spraševala.
Posmeh. Zaradi posmeha se ne pokažemo v pravi luči, bojimo se biti pristni, pokazati res tisto strast, ki jo čutimo pri ustvarjanju. Pokazati kaj nas napaja in kaj želimo povedati svetu. Socialna omrežja so lahko velika šola, če jih tako sprejmemo in uporabimo sebi v prid. Napišemo tisto kar čutimo in se ne menimo na odziv in mnenja, le predamo.
Če borbe med strastjo in sramom ne razrešimo, se lahko celo življenje skrivamo. Začaranega kroga ne moremo zapustiti.
Pomembno je pokazati resnični jaz in resnično strast, ki nas preveva.
Video, ki ga danes delim z vami, je najkrajša verzija promocijskega videa moje znamke nakita. Daljše so še v delu in jih nestrpno pričakujem.
S tem premierno odpiram svoj YouTube kanal!
Juhej!!!
Počasi se bo polnil z vsebinami, ki napajajo mojo strast in s katerimi presegam sram 🙂
Vesela bom vašega odziva, vaših strasti in sramu.
Pišite mi ali pa delite moje pisanje in ustvarjanje z drugimi.
Hvaležno in brez sramu vas pozdravljam 🙂 B